Humanost

Usmeritev k humanosti ali domeno humanosti označujejo odločitve in obnašanja, ki odražajo naslednje vrednote:

svoboda
prijaznost
ljubezen
osebna rast
človeško dostojanstvo
optimizem
strpnost
napredek
dobrota

 

Pojem humanosti izhaja iz novodobnega pojmovanja človeškega dostojanstva, pojmovanja, ki je bilo prvikrat eksplicitno postavljeno v evropski kulturi v zgodnjem novem veku, v prelomnem času med renesanso, humanizmom in prosvetljenstvom. Ni slučaj, da je prav ta čas pogosto označen kot čas humanizma, k človeku usmerjene miselnosti. Humanizem pomeni torej človečnost tudi v vrednotnem pomenu, miselnost, ki temelji na konceptu človeškega dostojanstva in iz njega izhajajočih pravic, svoboščin, pa tudi odgovornosti.

Humanost ni visoko načelo samo v našem, zahodnem in evropskem kulturnem krogu, vsaj implicitno ga poznajo vse velike civilizacije. Podobno bi lahko dejali za vsa velika verstva. V krščanstvu je ljubezen najvišja med tremi krščanskimi vrednotami, vero, upanjem in ljubeznijo. Pojem ren, ki pomeni ljubezen do človeka, je tudi v Konfucijevi (Kong Zijevi) filozofiji eno izmed temeljnih načel. Gre za načelo, ki ga lahko povežemo z bistvom humanosti, obenem pa povezuje humanost z drugimi vrednotnimi domenami, zlasti s skrbjo za sočloveka. Humanost ima vsekakor ogromno stičnega še z drugimi domenami, kot so znanje in modrost, univerzalnost, kultura, tradicija, pravičnost, integriteta in poštenost, pa tudi življenje, narava in zdravje, ter delo in ustvarjalnost.

Zato bomo v sklopu humanosti našli vodila, načela in vrednote, ki jih povsod postavljajo na zelo visoko mesto: ljubezen, svobodo, strpnost, dobroto idr. Humanizem pa skozi svojo vero v človeka in človeško dostojanstvo izrecno poudarja tudi kategorije upanja, napredka ter osebnostne in družbene ter civilizacijske rasti.

»Vsi imamo kdaj neumne misli, a le modri jih znajo zamolčati.«